»Sarajevsko javnost je šokiral gol moški, ki je izvajal performans pred Narodnim gledališčem v centru mesta.«

»Je padec v praznino, sekunda popolne negotovosti, je trenutek, ko narediš korak, da bi stopil na oder. To je stanje zamaknjenosti, ki nam omogoča imaginarno potovanje v času. Tja, od koder lahko zavestno dostopamo do podrobnih fragmentov lastnih izkušenj, ki jih naša preteklost pogosto ljubosumno varuje v nezavednem, da bi našli ravnovesje, v katerem lahko v svoji krhkosti domnevamo, da je to, kar nam je v določenem obdobju pomenilo neuspeh, neodtujljivi del naše sedanjosti. Morda nas prav ta trenutek najbolj približa temu, k čemur smo vedno stremeli.«

»Ali ga lahko spremenite v ljubljenčka, kot ptička, ali pa ga date na povodec za svoje hčerke?«

»Menim, da je prav in moja dolžnost, da se tako odzovem na predstavljena dejstva v dokumentarnem filmu Sarajevo safari režiserja Mirana Zupaniča, po katerem so tujci, lovci na človeške glave, plačevali, da so med obleganjem Sarajeva streljali po nedolžnih civilistih.«

»Čas je, da gre Karadžić dokončno na smetišče zgodovine, ne pa da v nekaterih krogih še vedno velja za narodnega heroja.«

»Kako je bila struktura vzpostavljena, oblikovana, ne vemo in ne izvemo v filmu. V tem smislu film ne želi biti več, kot je.«

»Med ljudmi krožijo govorice o različnih temah, a diskurz se spremeni, ko nekdo odpre določeno temo v javnem prostoru. Potem ne gre več za govorice, ampak za javno razpravo. Očitno se je to zgodilo tudi s fenomenom lova na ljudi v Sarajevu. S pričevanji, ki jih vsebuje film, zlasti dveh oseb, ki sta bili v osebnem stiku s tem pojavom, smo odstrli zaveso in zdaj vsak dan srečujem ljudi, ki mi pripovedujejo, da so za safari že slišali.«

»Kako je igre v skupni državi doživljala Slovenija? Kaj smo jedli, kaj poslušali in brali, kakšne obleke smo nosili, kaj smo gledali po televiziji in v kakšnem stanovanju smo živeli? Za mnoge generacije je to izlet v 'dobre stare čase', za novejše pa okno v originalen svet 80. let, ki močno zaznamuje tudi današnjo popularno kulturo.«

»Zanimalo me je, ali lahko pripravim 275 000 ljudi, da izkusijo brezpogojno ljubezen, v tišini.«